Filmski kotiček, 18. junij 2017 ― aka Staying Vertical Slo naslov: Ostati pokončen Angleški naslov: Staying Vertical Država: Francija Jezik: francoščina Leto: 2016 Dolžina: 100',  Imdb Žanri: drama, komedija Slo recenzija: - Režija: Alain Guiraudie Scenarij: Alain Guiraudie Igrajo: Damien Bonnard, India Hair, Raphaël Thiéry, Christian Bouillette, Basile Meilleurat, Laure Calamy [SLO]Via Liffe Zastavonoša francoskega LGBT filma Alain Guiraudie nam po izvrstnem Tujcu z jezera tokrat postreže z zelo drugačnim, izrazito antifeminističnim pogledom na starševstvo.  Filmski režiser Leo na jugu Francije išče volka za svoj naslednji film. Med enim izmed ogledov se zaplete v razmerje s pastirko Marie, ki mu devet mesecev pozneje rodi otroka. Marie nato trpi za poporodno depresijo in izgubi vero v Lea, ki nenehno odhaja in prihaja, zato nenadoma zapusti moža in otroka. Leo se znajde povsem sam z otrokom, za katerega mora zdaj skrbeti brez ženske pomoči. Ni mu lahko, a globoko v sebi so mu razmere povsem pogodu. Po zaporedju nepričakovanih in nenavadnih srečanj, v katerih išče navdih za svoj naslednji film, Leo stori vse, kar je treba, da se obdrži na nogah.  "Moški in ženske. Pravzaprav nikoli nisem snemal ničesar drugega; zgodbe o ljudeh, ki so skupaj sami. Hotel sem preobrniti podobo 'samohranilca', prikazati, da obstajajo moški, ki sami vzgajajo otroka, morda ker si tega želijo, prav tako kot ženske, ki nikogar več ne osupnejo z odločitvijo, da bodo imele otroka same. Ali navsezadnje ni to cilj filmskega junaka? Vzgajati otroka brez težav, ki jih prinašajo matere? /.../ Vedno pravijo 'vse zgodbe so že povedane', vendar se ne strinjam: vsaj Ostati pokončen je značilen primer zgodbe, ki je v kinu nikoli ne vidite." (Alain Guiraudie) [ENG]Via Liffe Torchbearer of the French LGBT cinema who has gripped audiences with his brilliant Stranger by the Lake, Alain Guiraudie's latest picture is an alternative, expressly antifeminist take on parenthood.  Filmmaker Leo is searching for a wolf in the s

Radio Študent, 16. junij 2017 ― 12. junija leta 1990 je bila na prvem zboru ljudskih poslancev Ruske federacije v okviru Sovjetske zveze sprejeta deklaracija državne neodvisnosti Ruske sovjetske federativne socialistične republike. Kmalu po tem je sovjetski imperij razpadel; 12. junij je pod Borisom Jelcinom, prvim predsednikom novoosnovane Ruske federacije, postal eden od simbolov državne identitete, “dan Rusije”: dan, ko je bila prihodnost Rusov in Rusinj umeščena v državo brez odcepljenih bivših sovjetskih republik. 27 let kasneje se začenjajo kazati nekatera notranja protislovja 12. junija. Državni aparat si še vedno prizadeva uporabiti ta praznik kot eno od priložnosti za grajenje enosti Rusov, morda manj pompozno kot obletnice ”globljih”, starejših in bolj krvavih zgodovinskih dogodkov. Po drugi strani pa so letos ta praznik mnogi - predvsem mladi - izkoristili za izražanje ironične distance, humornega cinizma in nezadovoljstva nad raznimi problemi te obenem mlade in starodavne države. V Moskvi, Sankt Peterburgu in drugih ruskih mestih so se namreč zvrstili množični protesti, naperjeni predvsem proti korupciji. O političnem ozadju in povodih, o vodstvu protestov in njihovem često nasilnem zatrtju tukaj ne bomo izgubljali besed. Osredotočili se bomo na “kulturni” vidik teh demonstracij. Med protestniki je bilo 12. junija namreč opaziti nekatere zelo zanimive transparente, slogane in druga subverzivna izrazna sredstva, ki omogočajo edinstven uvid v rusko (sub)kulturo memov. Ti slednji se, kakor bomo videli, ponavadi porajajo na internetu, v takšnih primerih, kot so demonstracije 12. junija, pa lahko pristanejo v samem jedru družbenega dogajanja. Skovanka mem ali mim (angl. meme) v najširšem smislu označuje vse vrste posnemanja, ponavljanja in variiranja v kulturi; za etologa in genetika Richarda Dawkinsa tako pojmovani memi predstavljajo kar osnovne gradnike kulture. Vzorci oblačenja, obnašanja, glasbe, književne zvrsti in oblike, žaljivke, uspavanke, vse lahko razumemo k